2 meseca v kung fu šoli na Kitajskem

V iskanju miru in ravnovesja

Vse se je nabralo. Delo, obveznosti, odločitve in kup stvari, ki bi jih morala že zdavnaj razčistiti, pa zanje preprosto nisem imela ne časa ne energije. Imela sem občutek, da se svet okoli mene vrti z neobvladljivo hitrostjo, jaz pa stojim na mestu in se na vse pretege trudim obdržati ravnotežje, da mi ne spodnese tal pod nogami. Vedela sem, da me prej ali slej čaka konkretna mentalna čistka. Takšna, za katero potrebuješ čas, mir in predvsem okolje brez nenehnih motenj. Kot učiteljici vadbe in joge mi je izjemno pomembno, da svoje slabe energije ne prenašam na druge. Zato se moram še toliko bolj potruditi, da imam v glavi vsaj približno pošlihtano.

Ker sem taktiko pobega v delo oziroma deloholizem že dodobra izkoristila, pa ni več delovala, sem se odločila za drugo možnost. Pobeg v tujino. Dala sem odpoved v svoji super duper službi v tehnološkem startupu (upam, da zaznaš sarkazem) in sklenila, da je edina logična naslednja poteza ... Kitajska. Dežela, kjer so se razvili taoizem, številne borilne veščine in tai chi. Če kje, bom pa tam našla svoj notranji mir, kajne?

Poleg tega je v tujini vse lažje. Problemi čudežno izginejo, glava se zbistri in življenje se postavi na svoje mesto. Hahaha.

No, seveda ne.

Pravzaprav mi je bilo na trenutke precej težje. Ampak do tega še pridemo.

Zakaj ravno Kitajska?

Kitajska me je že dolgo privlačila zaradi tradicionalnih borilnih veščin, filozofije, discipline in posebnega odnosa med učiteljem ter učencem. Navsezadnje govorimo o zibelki taoizma in tai chija, kjer gibanje ni zgolj telesna vadba, temveč tudi način življenja in raziskovanja ravnovesja med telesom in umom. Taoizem poudarja življenje v skladu z naravo, sprejemanje sprememb in iskanje ravnovesja. Tai chi pa te ideje prenaša v gibanje – skozi počasne, tekoče gibe, dihanje, zbranost in nadzor nad telesom. Precej drugačna filozofija od mojega takratnega življenjskega tempa, ko sem večino časa delovala na 200 %.

Še posebej me je zanimalo, kako je trenirati pod vodstvom Shifuja – tradicionalnega kitajskega učitelja oziroma mojstra borilnih veščin, ki znanje predaja skozi disciplino, vztrajnost in neskončno ponavljanje. Brez bližnjic. Brez instant rezultatov.

Kupila sem povratno letalsko karto za 600 €. »Pa a ni to drago?« Ne, ker je to investicija vame. Že ob rezervaciji sem prvič po dolgem času lažje zadihala. Pred sabo sem imela dva meseca, ki bosta samo moja. Brez službenih obveznosti, vsakodnevnega hitenja in občutka, da moram biti ves čas nekje, nekaj početi ali nekaj dokazovati.

Kaj bi lahko šlo narobe? :)

(Pred)priprava na Kitajsko

Ko je Shifu iz Shenjiangfei Kung Fu School potrdil moj prihod, sem uredila F-vizo za približno dva meseca bivanja. Dogovarjali smo se prek WhatsAppa. Kar je super, dokler ne začneš razmišljati, da si rezerviral potovanje na drug konec sveta in pravzaprav ne veš, ali šola sploh obstaja.

Ko sem prosila za koordinate, mi je sporočil, da so se preselili precej bolj proti severu. Čakaj, kaj? Dogovoriva se za klic. Shifu vozi avto, angleško ne zna praktično nič, nekaj pove v hitri mandarinščini in telefon preda sovozniku. Na drugi strani starejši moški iz Bolgarije. HALO?! Predstavil se je kot eden od njegovih učencev. Pa nimam stereotipov, ampak takrat sem ga kar direktno vprašala: »Please do not sell my organs.« Na srečo je bil res učenec ... sem jih pa s svojo pripombo kar malo užalila. V glavi sem namreč premlevala vse mogoče scenarije. Kaj, če je prevara? Kaj, če pridem tja in ni nikogar? Po pogovoru sem preverila, kar sem lahko, in se na podlagi intuicije odločila, da grem.

Aplikacije, brez katerih bi bilo težje

WeChat za komunikacijo, Alipay za mobilna plačila, Amap za navigacijo, eSIM za internet in prevajalnik. Preverila sem tudi možnosti dostopa do zahodnih aplikacij, uredila zavarovanje ter si shranila naslov šole. Kitajska ima precej drugačen digitalni ekosistem od našega, zato je pametno čim več urediti že v Sloveniji. Nekatere aplikacije zahtevajo telefonsko preverjanje identitete, ki se lahko brez ustrezne SIM-kartice zaplete. Torej: pripravi se vnaprej. Kaj pa prtljaga? Ohlapna oblačila za trening, magnezij, elektroliti in nekaj proti driski. Ker bog pomagaj, zadnja stvar, ki jo potrebuješ med 12-urnim letom ali petimi urami treninga, so prebavne težave.

Ostalo bom že kupila na Kitajskem, sem si mislila. Kako zelo optimistična sem bila, sem ugotovila pozneje.

26 ur: GoOpti, letalo, vlak, avto …

Slovenija–Avstrija: 5 ur. Avstrija–Šanghaj: 12 ur. Šanghaj–Jincheng: 7 ur. Jincheng–Dayang: 1 ura. Približno 26 ur, brez znanja kitajščine, a dobro pripravljena. In vse je potekalo presenetljivo gladko. GoOpti je bil najpočasnejši del poti, če sem čisto iskrena.

Dayang – mesto, kjer se je čas nekoliko ustavil

Po hitrih vlakih in dolgem potovanju sem pristala v starem mestu s tradicionalnimi hišami, ozkimi ulicami in rdečimi lampijončki. Pred hišami so sedeli starejši domačini, klepetali in jedli – kaj drugega kot rezance. Tujcev praktično ni bilo. Mladi so divjali z električnimi skuterji in me radovedno opazovali. Nekateri so tujca menda videli prvič v življenju. Vsi so bili izjemno prijazni in počutila sem se dobrodošlo.

Shifu me je odpeljal na prvo večerjo. Ogromna skleda rezancev v juhi. Zraven palčke. Pogledam naokrog – vilic nikjer. Shifu reče: »Anha, yes or no?« Jaz pa: »Shifu, no.« Nadaljujem s palčkami, čeprav rezanci špricajo na vse strani. Ljudje se ob mojem boju smejijo in mi prinesejo žlico. Zahvalim se, ampak vztrajam, da se bom naučila jesti s palčkami. Če si lačen, se hitro naučiš.

Takrat še nisem vedela, da bodo rezanci in riž postali stalnica mojega življenja naslednja dva meseca.

Spoznajte Shifuja: »Nočem, da greš z lokalci.«

Shifu v približnem prevodu pomeni »mojster« ali »učitelj«. Star je bil okoli 45 let. Imel je obraz, ki ga je bilo težko prebrati. Po eni strani toplina, po drugi disciplina, odločnost in tradicionalen pristop k učenju. Tak človek, do katerega samodejno začutiš spoštovanje. Edina, ki se je z njim brez zadržkov šalila, je bila njegova hči. Sin pa se ga je, kot se mi je zdelo, precej bal. Prijateljica, ki je razumela kitajsko, ga je opisala kot tradicionalista, ponosnega nacionalista in človeka, ki rad razpravlja o politiki. Imel je močne vrednote in jasna prepričanja. Njegova žena je skrbela za otroke in gospodinjstvo, on pa je služil denar. Oba otroka sta bila že od malega vpeta v trening borilnih veščin – družinsko tradicijo. Pripovedoval je, da so bili njegov oče, ded in verjetno še številni predniki varnostniki premožnih kitajskih družin. Z razvojem sodobnih varnostnih sistemov je takšnega dela zmanjkalo. Shifu je nato učil kitajsko vojsko; pokazal nam je tudi posnetke. Tam naj bi se poškodoval, pozneje pa odprl šolo za tujce, v kateri je treniralo tudi nekaj domačinov. Njegovega osebnega imena nisem nikjer zasledila.

Ko sva se prvič srečala, je vzel mojo roko v svojo in rekel: »Yes.« Kaj zdaj to pomeni? Nato je vključil prevajalnik in povedal, da imam toplo dlan. To naj bi bil dober znak – da imam chi, notranjo energijo oziroma, po moji bolj zemeljski razlagi, dobro prekrvavitev.

Bil je tudi zelo direkten. Pokazal je na enega od vadečih in rekel, da ta oseba še ni odrasla ter da mora veliko trenirati, če želi doseči umirjenost telesa. Skratka, vsakega učenca mi je predstavil brez olepševanja. Nobenega ujčkanja v slogu »ona je šele začela«. Vsak je hitro izvedel, v čem je dober in kje ga čaka še veliko dela.

Najbolj sem si zapomnila njegovo skrbnost, ki sem jo sprva dojemala kot rahlo nadzorovanje. V prvem tednu so me domačini povabili na večerjo. Omenim mu, da grem, on pa mi odsvetuje. Seveda sem šla. Pri teh letih mi pa res ne bo nihče določal, s kom smem na večerjo! Vrnem se ob 22.00, kot je bilo dogovorjeno, in mu to sporočim. Ni minilo deset minut, ko so mi novi lokalni prijatelji napisali, da jih je Shifu klical in jim postavil celo vrsto vprašanj. Telefonsko številko je najbrž dobil na recepciji – nič kaj v duhu GDPR-ja. Prosili so me, naj mu povem, da so dobri ljudje. To je bila ena mojih največjih ugank: ali ga res tako skrbi za učence, ali želi imeti vse pod nadzorom, ali pa je imel dober razlog za previdnost? Sčasoma sem dojela, da je to del njegovega pristopa. Ko smo se vpisali v program, je prevzel odgovornost tudi za našo varnost. Do deklet je bil še posebej strog. Zanimivo je bilo opazovati, kako »trener« ostane mentor tudi po koncu treninga. Ta vidik mi je bil všeč: marsikateri mlad človek potrebuje zaupanja vredno osebo, ki mu je lahko zgled. Ob tem pa sem še vedno želela ohraniti svojo samostojnost.

Pet ur treninga na dan: umirjanje miselnih vrtincev

Zjutraj od 6.00 do 8.00, dopoldne od 9.30 do 10.30, popoldne od 17.00 do 19.00. Vmes zajtrk, kosilo in čas za počitek. Približno pet ur treninga na dan.

Če obiskujete moje vadbe, veste, da imam rada dinamiko, različne kombinacije in nove izzive. Na Kitajskem? Pozabi.

Najprej tek. Nato približno ura ogrevanja. In ne mislim nekaj kroženj z glavo. Poskoki, hopsanje, brce, kombinacije in ponovitve brez konca. Šele potem tai chi, druge borilne veščine, samoobramba ter delo z mečem in palicami. Čeprav sem prišla predvsem zaradi tai chija, sem morala delati vse. Shifu je razlagal, da moram za pravilno izvajanje tai chija najprej umiriti telo – najhitreje tako, da ga fizično utrudim. Takrat naj bi roke postale mehkejše, krožni gibi bolj intuitivni, misli pa tišje. In res je bilo ... razen misli. Te so bile na začetku še glasnejše. Najhuje mi je bilo nenehno ponavljanje. Vsak dan sem prepotila vsaj tri majice. Bilo je vroče in predvsem zelo vlažno, zato sem s potenjem izgubljala tudi veliko tekočine in elektrolitov.

Na začetku smo vsi vadili tai chi. Shifu nam je pokazal gibe, nato pa nas opazoval: kako se učimo, kako hitro razumemo nova zaporedja. Na podlagi tega nas je razdelil v skupine. Tisti, ki smo se učili hitreje, smo nato predajali znanje novim učencem. Zanimiv sistem – če želiš učiti druge, moraš zaporedje res dobro poznati. Postopoma je dodajal še meč, nož in palico. Tai chi je namreč v osnovi tudi borilna veščina, ki vključuje delo z orožjem.

Vzhodnjaki imajo bolj mobilne kolke

Najbolj so me ubile brce. Naprej, vstran, z iztegnjeno nogo, pokrčeno nogo, visoko, še višje. Prvi teden sem še dajala maksimum. Potem pa se je nabirala utrujenost in začel se je pravi preizkus. Ne samo fizični. Mentalni. Shifu nas je včasih tako priganjal, da sem ga za trenutek prav zasovražila. Brez usmiljenja – telo do maksimuma. Ko smo jamrali, je rekel, da imamo zahodnjaki slaba kolena in kolke. Morda pa je nekaj na tem? Če šestkrat na dan počepneš nad nizek WC, si najbrž res bolj gibljiv. Hehehe, malo smo ga morali hecati nazaj.

Osem tednov in krivulja učenja Tai-Chija

Ker sem bila tako izolirana od »normalnega sveta«, sem lahko zelo dobro spremljala, kako se moje telo in glava odzivata na pritisk. Skozi svojo izkušnjo in pogovore z drugimi sem opazila zanimivo krivuljo učenja.

1. teden – Najboljša odločitev v mojem življenju!

Vse je novo. Učim se, spoznavam ljudi, raziskujem okolico. Motivacija je na vrhuncu. Dajem maksimum. Vsi malo tekmujemo med seboj. Vsak se hoče dokazati.

2. teden – Musklfibr

Isti trening: ogrevanje s tekom, iste brce, isto vse. Glava je polna informacij, telo vedno bolj utrujeno. Namesto novih gibov predvsem ponavljamo že naučeno. Telo počasi opozarja, da potrebuje počitek. Predvsem so nas bolele noge od vseh brc.

3. teden – Poškodbe in ko jem, mi dajte mir

Isti treningi. Ista hrana. Isti ljudje. Vsak. Ljubi. Dan. Z ljudmi, ki si jih nisi izbral, si praktično 24 ur na dan. Nekateri so mi začeli pošteno presedati. Zjutraj imam rada mir, neki Avstralec pa mi je ves čas nekaj nakladal. Na koncu sem se presedla. V tretjem tednu je bilo največ poškodb. Veliko ljudi se je nehalo gnati. Telo je potrebovalo počitek, a izjem pri treningih skoraj ni bilo.

4. teden – Mogoče ne rabim vsak dan dati 110 %.

Začela sem drugače razmišljati: koliko lahko dam od sebe, da napredujem, ne da bi se poškodovala? Nehala sem se truditi, da bi bila najboljša pri vsaki ponovitvi. Spustila sem ego in se nehala primerjati. Začela sem trenirati zase. Na Kitajsko sem prišla iskat ravnovesje in očitno se to začne z rušenjem lastnih notranjih trdnjav. In s ponovitvami. Veliko ponovitvami.

5. teden – Napredek!

Gibi postajajo domači, koordinacija boljša, zaporedja tekoča. Končno razumem, zakaj toliko ponavljamo. A med izvajanjem gibov sem še vedno preveč razmišljala – um se še ni umiril. Menjavanje vadečih je bilo naporno. Veliko ljudi je odšlo, ne da bi se sploh poslovili. Videlo se je, da je vsak prišel s svojo zgodbo. Ko se od človeka zahteva toliko discipline, pridejo na površje tudi manj prijetne plati značaja, omejitve in nestrpnost. Nikogar ne obsojam; spoštujem, da je vsak odšel takrat, ko mu je ustrezalo. Vseeno se zamisliš: kot da bi bili v nekakšnem eksperimentu. Kdo zdrži dlje?

6. teden – Zmanjkalo je potrpljenja. In deodoranta.

Zaloge magnezija pohajajo. Ko sem ga iskala v lekarni, so mi rekli, da ga nimajo. Pa sem bila prepričana, da ga imajo ... morda smo se samo izgubili v prevodu. Oblačila se zaradi vlage niso sušila in so začela smrdeti. Tudi deodorant je bilo težko najti. Slišala sem celo razlago o genetskih razlikah pri telesnem vonju – koliko je bilo v tem resnice, nisem preverjala. Skratka, tujci smo se kar pošteno potili. Zanimivo pa je, da smo se med seboj začeli bolj sprejemati. Spoznali smo dobre in slabe lastnosti drug drugega. Nisem se več trudila vzdrževati pogovorov za vsako ceno: če je steklo, je; če ni, tudi prav. Niti prepirati se nam ni več dalo. Počasi sem se začela poglabljati vase.

7. teden – Rutina zgrajena. Kaj pa hrana?

Treningi so postali stalnica, vstajanje ob isti uri pa rutina, ne glede na počutje. Ko odtreniraš, poješ. Začelo pa se je pojavljati domotožje. Pogrešala sem domačo hrano. Telo se je utrdilo, shujšala pa sem za deset kilogramov. Jedla sem precej drugače kot doma, pogosto manj, kot bi potrebovala za tolikšno količino treninga. Najbolj sem si želela hrustljavega kruha, sirčka in čokolade. Če vam rečem, da mi hrana ni bila všeč, mi verjetno ne boste verjeli – saj poznate »kitajsko« z Brezovice! Jaz pa sem bila obdana s kurjimi nogami, sladkimi juhami in jedmi, ki mi niso najbolj teknile. Kje je moj piščanec, kot ga poznam od doma?

8. teden – Ko začneš gledati drugače

Spoznala sem Kiki, Kitajko, ki je prišla zaradi bolečin v hrbtu. Intenzivni treningi in poskoki so ji težave še poslabšali. Takrat sem začela bolj kritično opazovati način poučevanja. V šoli se je pričakovalo, da vsi sledijo programu. Če te je nekaj bolelo in nisi mogel slediti, sem dobila občutek, da postaneš manj zanimiv. Kdaj nas trening gradi in kdaj nas začne uničevati? Začela sem spet bolj poslušati svoje telo. Na vadbo sem prišla prej in si vzela čas za meditacijo. Nehala sem slepo slediti vsem navodilom in se iz glave počasi vrnila v telo. Poslušala sem, kaj mi sporoča. V zadnjih dveh tednih – morda tudi zato, ker sem vedela, da grem nato potovat – je vse postalo lažje. Začutila sem mir v sebi, pa čeprav samo za deset minut. Ampak prav teh deset minut nosim s seboj še danes. Ko postane težko, grem vadit tai chi in točno vem, kateri občutek iščem. In morda je ravno to bistvo: da telo enkrat začuti mir in si ga zapomni. Potem ga lahko vedno znova poiščeš, tudi ko se tvoje meje premikajo.