Smrdljivi tofu, kurje noge in sum na pasje meso. Dober tek, Kitajska!

»你吃饭了吗？« – Si že jedel?

Hrana je bila velik del druženja. Pogosto smo jedli za skupno vrtljivo mizo, jedi so bile postavljene na sredino in vsak si je vzel, kar je želel. Na prvi pogled super. Dokler nisi po treningu lačen kot volk, na mizi pa ena sama manjša porcija mesa.

Nekateri fantje so si hitro naložili večino, jaz pa sem gledala zelenjavo in razmišljala, kako bom s tem preživela naslednji trening. Nekaj časa sem bila vljudna, potem pa sem ugotovila, da bo treba poskrbeti tudi za svoj želodec. 😄

V Dayangu ni bilo McDonald’sa niti trgovin z evropskimi in ameriškimi izdelki, ki sem jih poznala od doma. Kdor je že potoval po manj turističnih krajih Kitajske, me bo morda razumel. Doma skoraj nikoli nisem zahajala v McDonald’s, tam pa bi z veseljem pojedla tudi to. Samo da dobim krompirček in malo običajnega piščanca! No, našla sem Oreo piškote in Snickers. Ampak očitno jih ni nihče prav pogosto kupoval, saj so bili videti precej stari. Saj poznate tisto čokolado z belkasto prevleko? No, to.

Želela sem si konkretne hrane. Nekaj slanega. Sir. Žemljico s salamo. Navaden sendvič, za božjo voljo!

Ne. Tega ni bilo. Tudi oreščki so bili začinjeni po moje precej nenavadno ali pa tako pekoči, da sem jih raje pustila pri miru.

Bil je tofu, bili so sladki kruhki, čajno pecivo in ogromno ocvrte hrane.

Rezanci za zajtrk? Kosilo in večerjo?

Za zajtrk rezanci – potem pa »copy-paste« vse do večerje. Na začetku je bilo okej, celo smejala sem se. Po nekaj tednih pa sem bila že kar naživcirana. Zato sem za zajtrk večinoma jedla trdo kuhano jajce, kuhano koruzo, kakšen ocvrtek in lubenico. Ta je bila izvrstna. Najboljša v mojem življenju!

Hrana, ki jo poznaš iz kitajske restavracije na Brezovici, ni nujno tista, ki te čaka v majhnem kraju na severu Kitajske. In to sem spoznala precej hitro.

Kosti ostanejo v hrani. Skoraj vse.

Pri nas sem vajena lepih, očiščenih kosov mesa. Tam pa sem srečala račje in piščančje noge, svinjsko kožo, mastne kose, kosti in notranje organe. Kar je zame ostanek, je za nekoga drugega specialiteta. Zanimivo, kako različno gledamo na isto hrano. Na koncu sem spet naročala predvsem vegetarijanske jedi ali kaj bolj poznanega: rezance, jajca in podobno. Moje telo je začelo zavračati omake in začimbe. Nikoli si nisem mislila, da mi bo hrana predstavljala takšno težavo.

Svinjina na sto in en način

Kuhana, pečena, mastna, v omaki … Včasih sem imela občutek, da se vse vrti okoli svinjine. Eden od domačinov mi je razložil, da je priljubljena tudi zato, ker je dostopna. Jaz pa sem gledala kose mesa na mizi in razmišljala, kako drugačni so od tistih, ki jih poznam doma. Meni je slovensko meso dvestokrat boljše. Takšne mastne kose bi mi dali v ocvirke! OMG. In prisežem, da nisem izbirčna. Nikoli nisem pokazala, da mi njihova hrana ni všeč. Ampak po dveh mesecih res nisem več mogla.

Kis. Povsod kis.

V provinci Shanxi ima kis posebno mesto. Dodajali so ga rezancem, cmokom in omakam. Pri nas ga povezujem predvsem s solato, tam pa sem ga srečevala povsod. Najprej se mi je zdelo nenavadno, potem pa sem ugotovila, da lahko jedem doda prav zanimiv okus. Jedli smo ga tudi s kitajskimi cmoki oziroma »dumplingsi«.

Najbolj šokantna hrana: račje noge, tofu, žabe, želve … in pes?

Povabili so me na fenomenalno večerjo, polno lokalnih specialitet: morske kumare, školjke, ribe, jastog, račje tace in še marsikaj. Z veliko težavo sem zagrizla v račjo nogo, a je nisem mogla pojesti. Samo upala sem, da me nihče ne opazuje. In videla sem, da nisem edina. Res sem želela poskusiti čim več stvari, ampak me je bilo pošteno strah, da mi bo slabo.Bolj ko sem potovala, bolj sem opažala, kako različne so naše prehranske navade. Na lokalnih tržnicah sem videla starejše kokoši, veliko rib, žabe in celo želve. Najbolj pa me je pretresel prizor psa, za katerega sem sklepala, da je namenjen prodaji kot meso. Pred tem sem videla živali v vrečah; ena je celo pomolila glavo ven, pa so jo hitro zakrili. Opazila sem tudi majhne mačke. Prizori so me res šokirali. Ne želim soditi o vseh ljudeh ali vsej kitajski kulinariki na podlagi tega, kar sem videla na eni tržnici. Vem pa, da tega prizora ne bom zlahka pozabila. In ne, iz tega še ne morem trditi, da sem tudi sama jedla pasje meso.

WTF is cold water?

Zunaj približno 30 stopinj, vlaga neznosna, jaz pa po treningu sanjam o mrzli vodi. Dobim toplo. Naslednjič spet toplo. Pitje tople ali vroče vode je bilo tam precej običajno. Meni pa se je po dveh urah treninga zdelo čisto noro, da bi se osvežila z vročo vodo. Ampak tudi na to se navadiš. In zdaj, ko sem spet doma, tudi v lokalu včasih naročim toplo vodo. Pomirja me in opažam, da me trebuh manj pogosto boli. Skratka – meni ustreza!

»Smile for the camera«

Na postajah varnostni pregledi, skeniranje prtljage, preverjanje identitete in kamere tudi v odročnih krajih. Potni list je bil praktično moja vozovnica: podatki o vlaku so bili povezani z dokumentom. Občasno sem imela občutek, da je vsak korak zabeležen. Po drugi strani pa je veliko stvari delovalo neverjetno učinkovito, oznake – tudi angleške – pa so bile jasne.

V glavi se mi je vseeno vrtelo vprašanje: koliko varnosti in koliko svobode?

Telefon je denarnica

QR-kode, WeChat, Alipay – od velikih trgovin do najmanjših stojnic. Super, dokler delujeta telefon in internet. In dokler ti seveda kdo ne vrže stran polnilca za telefon. Tako kot so ga meni. Zanimivo je bilo tudi videti, da je imel celo človek, ki je prosil za denar na ulici, svojo QR-kodo. Denar mu lahko nakažeš kar s telefonom.

Martin’s English School

»Yes« in »no« sta bili skoraj edini angleški besedi, ki ju je uporabljal naš Shifu. Ostalo smo ga učili mi. Mi pa smo se medtem navadili šteti v mandarinščini. Jaz sem otrokom pomagala z angleščino, oni pa meni s kitajščino.

Pričakovala sem jezikovno oviro, vseeno pa me je presenetilo, kako težko smo se včasih sporazumevali tudi z ljudmi, ki so poučevali angleščino. A prav zaradi tega so bili pogovori pogosto še bolj zabavni.

Nekega dne nas je opazil Martin, domačin, ki je v prostem času učil otroke angleščino. V majhnem mestu smo bili tujci prava atrakcija. Povabil nas je na čaj in v svojo učilnico. Povedal je, da je njegovo znanje angleščine približno na ravni besedišča osmega razreda: hrana, hobiji, »like« in »don’t like«. Bil pa je neverjetno motiviran.

Razkazal nam je ves prostor, tudi mizo za namizni tenis. Zakaj? Ker ima včasih tako živahne učence, da jih najprej pošlje malo športat. Potem se lažje učijo. Hahaha. To pa lahko kot trenerka samo potrdim!

Kje je deodorant?!

Ko sem pakirala, sem bila samozavestna. Saj na Kitajskem lahko kupiš vse, kajne? Država vendar proizvaja pol sveta. No, v velikih mestih je izbira ogromna, jaz pa sem bila v majhnem Dayangu.

Deodorant? V trgovinah, ki sem jih obiskala, ga nisem našla. Domačini so mi razlagali, da ga mnogi sploh ne uporabljajo. Tamponi? Tudi te sem težko našla. Slišala sem različne razlage, zakaj jih ljudje tam manj uporabljajo, vendar jih nisem preverjala. Kruh, sir, maslo, jogurt, čokolada? Ponudba je bila precej drugačna. Čips? Z okusom kumaric in še kup kombinacij, ki jih nisem pričakovala. Včasih sem si želela samo nekaj običajnega, za kar točno vem, kakšnega okusa bo.

Zakaj nisem preprosto naročila prek spleta?

Spletno nakupovanje je na Kitajskem zelo razvito – po spletu lahko naročiš celo sveže meso –, a brez kitajske telefonske številke mi nekatere storitve niso bile dostopne. Tako sem lahko gledala, kaj vse obstaja, do izdelkov pa nisem vedno mogla priti. Ironično: v državi, kjer lahko naročiš skoraj vse, sem jaz iskala deodorant. Na vlaku si lahko celo naročil hrano in jo prejel na naslednji postaji. Takoj bi jo naročila, ampak brez lokalne SIM-kartice mi ni uspelo.

In potem še pranje oblačil …

Avgusta je bila vlaga kot v savni. Na treningih sem premočila tudi tri majice na dan. Sušilca ni bilo; oblačila smo sušili zunaj. Zato sem jih obešala in upala, da ne bo deževalo. Včasih se niso posušila niti čez dan. In potem oblečeš napol vlažno majico. Ki je čez pet minut spet mokra. Krasno.

Še nekaj kulturnih razlik

Počepna javna stranišča, pogostejše pljuvanje na javnih mestih, radovedni pogledi in fotografiranje tujcev – vse to sem doživela. V Dayangu sem bila precejšnja zanimivost. A ob vsem tem sem naletela tudi na ogromno prijaznosti. Hitro sem ugotovila, koliko lahko poveš z nasmehom, kretnjami in malo potrpljenja.

To so moja opažanja iz krajev, ki sem jih obiskala, ne opis celotne Kitajske. Šanghaj in majhen Dayang sta dva povsem različna svetova.

Kaj bi danes spakirala drugače?

Dovolj deodoranta, higienskih izdelkov, preverjenih prigrizkov, rezervnih oblačil in vsega, kar redno uporabljam. Pa boljši načrt za prehrano in naročanje stvari – posebej če bi me spet čakalo toliko treningov.

Šele na drugem koncu sveta ugotoviš, koliko veselja ti lahko prinese čisto navaden sendvič.